Predstavitev

40 let rokometa v Šmartnem

Šmartno - Začetek rokometa v Šmartnem sega v daljne leto 1965. Takrat je, kot mladi fant, poln energije in volje, službo v šmarski osnovni šoli nastopil Tine Brilej.

Opazil je, da v Šmartnem ni nobenega organiziranega športa, hkrati pa veliko mladih fantov, kateri bi si želeli svojo energijo sproščati v športu. Zato je za mnenje povprašal svoje prijatelje. Skupaj so razmišljali in iskali najbolj primeren šport za to okolico.

Ker je bil Tine Brilej tudi sam rokometaš, že v tistih časih je bil namreč eden redkih, ki je bil usposobljen za trenerja rokometa, je ta šport tudi predlagal. Poleg tega je v sosednji Litiji že vrsto let bil aktiven nogometni in košarkarski klub. Kolebali so med odbojko in rokometom. Vendar je po Tinetovi zaslugi prevladal prav rokomet.

Tako so se fantje začeli zbirati na igrišču. Tine se je trudil, da bi jim rokomet kar najhitreje predstavil in približal. Sprva so bili zelo nevešči. Niso poznali rokometnih pravil, niti niso vedeli kaj naj z žogo počnejo. Toda s pridnim delom in veliko volje, je napredek prišel kar sam od sebe.

Ustanovitev leta 1965

Tako so se Tine in njegova druščina odločili, da ustanovijo pravi rokometni klub. Prva, ustanovitvena seja je bila 22. novembra 1965 v stavbi TVD Partizana. Tine je postal prvi trener, Lojze Erjavec pa prvi predsednik kluba. Od vsega začetka do današnjih dni so bili v klubu ljudje, ki so bili pripravljeni svoj prosti čas in energijo posvetiti obstoju in razvoju kluba.

S tekmovanjem so začeli že 5. decembra 1965. Prvo tekmo so odigrali v Šmartnem proti ekipi Domžale in jo zgubili za 2 gola. Šestega marca 1966 so proti ekipi Zagorja igrali neodločeno, 20. marca pa proti isti ekipi že zabeležili prvo zmago.

To leto je bilo pomembno še zaradi enega dogodka. Takrat se je Lojze udeležil sestanka v Brežicah, kjer so klub sprejeli v rokometno zvezo. Prvo prvenstveno tekmo so igrali proti ekipi Cerklje. Lojze pa je na tej tekmi opravljal sodniški izpit. V Šmartnem so imeli doma narejene gole, narejeni so bili iz macesnovega lesa. Širina okvirja je bila 10x10, po pravilih pa bi morala biti 8x8. Zato so se Cerkljani na ta račun pritožili. G. Šetinc, takratni predsednik rokometne zveze, pa je stopil na stran Šmarčanov in dejal, da zunanjost ni pomembna, pomembna je luknja.

Takrat so rokometaši igrali še v dokolenkah, tako kot danes poznamo pri igralcih velikega nogometa. Kot nasledniki telovadnega društva TVD Partizan so podedovali tudi nekaj denarja. Z njim so si kupili potrebno opremo. Tako so dobili prve drese, ki so bili takrat zeleno-beli črtasti.

Leta 1967 še dekleta

Kmalu so tudi dekleta ugotovila, da je rokomet lahko zabaven. Tako so leta 1967 ustanovili žensko sekcijo. Skozi leta se je v Šmartnem igral tudi zelo dober ženski rokomet. V takratnih republiških tekmovanjih so bila šmarska dekleta zelo uspešna.

Tako kot sedaj, so tudi takrat za aktivno igranje potrebovali finančna sredstva. Zbirali so jih pri različnih manjših sponzorjih, največ pa so naredili prostovoljnega dela. Želeli so si urediti prijeten prostor, kamor bi z veseljem zahajali. Skrbeli so za igrišče pri šoli, uredili so razsvetljavo in skrbeli za čisto okolico. Z veseljem so opravljali vsa potrebna dela. Vendar to največkrat ni bilo dovolj. Potrebovali so namreč finančna sredstva. Iskali so nove sponzorje. Nekako so se prebijali iz leta v leto. Nato pa je prišlo leto 1971. Takrat jih je pod svoje okrilje vzela usnjarna. Zaradi pokroviteljstva se je klub preimenoval v Rokometni klub Usnjar.

Zgradili so športni dom pri rokometnem igrišču, ki je postal baza za rokometaše in strelce. Urejenost prostorov in skrb za športno opremo je bila dolgo časa domena gospe Silve Boštjančič, ki so jo nekateri imeli kar za drugo mamo.

Prvi profesionalni trener

Po napornih treningih in tekmah so se rokometaši radi zbirali v gostilni pri Mačku. Tam so vedno naleteli na topel sprejem in veliko razumevanja za njihove muhe. Ta tradicija se je ohranila tudi skozi poznejša obdobja. Da je bilo temu tako, gre velika zahvala gospe Špeli Maček.

Začel se je hiter razvoj rokometa v Šmartnem. Klub je imel vedno več navdušencev, tako članov kot oboževalcev. Vključevalo se je vedno več otrok za katere so dolga leta skrbeli domači trenerji.

Kljub vsemu pa je bila potrebna dodatna pomoč. Zato so pomislili na zaposlitev profesionalnega trenerja. Sprva se jim je zdela ideja neizvedljiva. Vendar so se kljub temu odločili in leta 1981 zaposlili prvega profesionalnega trenerja Niko Markoviča. Izkazalo se je kot zelo dobra rešitev. Pod njegovim okriljem je nastalo veliko dobrih igralcev. Predvsem pa so bile postavljene smernice za nadaljnji razvoj rokometa v Šmartnem. Šmarskemu klubu se je pridružil tudi takrat pomemben človek v slovenskem rokometu - Cveto Pavčič. Ob njegovem svetovanju in ob zavzetem delu takratnega trenerja Janeza Peterlina so šmarski rokometaši dosegli enega izmed največjih uspehov. V sezoni 1983/84 so postali republiški prvaki. Kasneje so ta rezultat še nadgradili z uvrstitvijo v 2. jugoslovansko ligo.

V tem obdobju je pričelo veljati novo pravilo, da se morajo vse rokometne tekme igrati v dvorani. To je za šmarčane pomenilo nekaj časa selitev po okoliških krajih, leta 1991 pa so prvič zaigrali v športni dvorani v Litiji.

Zamenjava pokrovitelja

Z nastankom nove države je prišlo tudi do zamenjave pokrovitelja. Dolgoletno Usnjarno so zamenjali kasnejši Presad, Goldstar in Inženiring Šarbek. Po nekaj letnem nastopanju v prvi državni ligi so leta 1996 izpadli v nižji rang tekmovanja. Ponovno so prevzeli ime Rokometni klub Šmartno. Klub se je znašel v hudi organizacijski stiski. Težke in odgovorne naloge sta se lotila, takrat še golobradi in neizkušen fant, Aleš Hauptman ter Igor Potisek, ki je imel že nekaj izkušen iz prejšnjih obdobij. S trdim delom in z veliko odrekanja sta uspela klub ohraniti do današnjih dni.

V prehodu v novo tisočletje pa so klub preimenovali v društvo in si postavili nove temelje. Ponovno so začeli z vzgojo domačih fantov, predvsem najmlajših. Danes je v društvu okoli 150 članov, med njimi ponovno tudi dekleta. Tekmujejo kar v devetih različnih kategorijah. Nekaj med njimi je že posegalo tudi v sam vrh slovenskega rokometa. Zahvala gre tudi Osnovni šoli Šmartno in novo nastali Občini Šmartno.

Ob tej priložnosti, ko slavimo 40 let rokometa v Šmartnem, bi se radi še zahvalili vsem, ki so na kakršenkoli način pripomogli k razvoju in ohranitvi tega športa v naši sredini. Ta zahvala gre v prvi vrsti vsem članom različnih uprave, ki so se skozi vsa obdobja trudili smiselno organizirati klub in društvo, vsem trenerjem, ki so vzgojili mnoge odlične rokometaše, vsem igralcem, ki so s svojim trdim delom pripomogli k uspehom, vsem sponzorjem, ki so nam stali ob strani in nam finančno pomagali, ter nenazadnje vsem navijačem in ljubiteljem šmarskega rokometa.